Spoznaj ekipo
DORIS MAJCENIĆ LOMBAR
Odkar pomnim, imam »sindrom galopirajočega srca« – ko zaslišim galop konjskih kopit, vse okoli mene utihne. Ostanejo samo galop in utripi mojega srca, v istem ritmu.
Jaz sem Doris in verjamem, da odnos s konjem spreminja način, kako doživljamo svet. Zato sem svoje življenje posvetila ustvarjanju prav takšnih izkušenj.
Ne spomnim se trenutka, ko sem se odločila, da bodo konji moje življenje. Od nekdaj sem vedela, da tja spadam. Odraščala sem v Zagrebu, daleč od življenja s konji. Šola jahanja ni bila nekaj, kar bi si lahko privoščili, zato mi je tudi najmanjša priložnost s konji veliko pomenila. En krog v sedlu ali obisk hleva mi je dajal moč še mesece.
Medtem me je pot odpeljala v plavanje, kjer sem dosegala odmevne rezultate. Pozneje me je povsem osvojil ples, v katerem sem našla prostor za izražanje skozi gibanje, oder in umetnost. Leta sem se učila od domačih in svetovnih trenerjev, vodila skupine, sodelovala pri projektih urbanih plesov, nastopila v dveh plesnih predstavah ter končala Šolo sodobnega plesa Ane Maletić v Zagrebu, prepričana, da sem našla svojo življenjsko pot. V obdobju zaključevanja gimnazije sem v plesu doživela burnout. Sledilo je iskanje tistega, kar me dela živo.
Namesto v sedlu sem v svet konj vstopila z vilami v roki. Začela sem prostovoljno delati v konjeniških klubih in pravzaprav pri komer koli, ki je imel konje… Čistila sem bokse, raznašala seno in prenašala veliko pretežka vedra vode. Vse to za čas s konji in drobtinico dragocenega znanja. Med študijem sociologije so se odprle priložnosti za konkretne treninge jahanja, zaslužene z delom v hlevu. Po sobotnih izhodih in študentskih druženjih po stanovanjih je bilo vsem že jasno, da bo Doris ob zori izginila proti kakšnemu konjskemu hlevu. Znanje sem zbirala v KK-ju Agramer, KK-ju Kairos in KK-ju Evago ter številnih drugih klubih in iskala čim več izkušenj in priložnosti za vpijanje različnih perspektiv.
Po usvojenih tehnikah v maneži je srce vleklo na teren.
Po odprtih poslovnih priložnostih pretežno kot vodnica terenskega jahanja danes ponosno štejem na tisoče ur v sedlu, tisoče ljudi, ki sem jih vodila skozi naravo, ter stotine različnih terenov. Štejem tudi skrajne situacije, nasmehe po premaganih strahovih, solze, zgodbe, trenutke opolnomočenja, odločitve, sprejete v sekundi, in neurja, ki so nas ujela kilometre daleč od doma. Vsak odhod na teren se pravzaprav začne že veliko pred samim jahanjem – z organizacijo in usklajevanjem ljudi in tur ter skrbjo za konje.
Ko pa je pozimi teren utihnil, je bil čas za izobraževanja. Izpit za jahalno dovoljenje sem opravila pod mentorstvom Tamare Pađen. Licenco za dresurno jahanje ter licenco za distančno jahanje (endurance) sem pridobila v KK-ju Istra.
Ob konjih je bilo moje zanimanje vedno usmerjeno tudi v človeka. Na Univerzi Algebra v Zagrebu sem končala akademijo Soft Skills, svoje znanje pa sem še naprej širila z izobraževanji s področja psihologije in osebnostnega razvoja, med katerimi je tudi pridobitev certifikata za somatsko trenerko.
Vsaka pot ima svoje ovinke, tako tudi ta – mojega je prinesla poškodba. Ne morem reči, da sem se z njo povsem sprijaznila, a tisto, kar mi je vendarle prinesla, je nova perspektiva pri delu s konji. Želja, da ta pogled poglobim, me je odpeljala na Poljsko. Tam sem se učila od trenerja Andrzeja Makacewicza, ki ujahuje mustange, na njegovi Akademiji naravnega konjarstva pa sem pridobila certifikat iz komunikacije in treninga konj.
Danes s konji delam po načelih naravnega konjarstva, pomen pa pripisujem tudi kondicijskemu treningu, saj mi je enako pomembno, da konj razume, kaj se od njega zahteva, in da je na to fizično pripravljen. Verjamem v ravnovesje – če od konja zahtevamo tisto, česar morda sam ne bi izbral, smo mu dolžni omogočiti čim bolj naravno življenje (prosto gibanje, življenje v čredi in počitek). Tudi pri jahanju uporabljam isti spoj – tehniko maneže in svobodo terena. Tisto, kar me najbolj veseli, pa je ta pristop prenesti ljudem in jih povezati s svetom konj, ki presega samo jahanje – s konji kot partnerji, mentorji, zdravilci in našimi krili.
TIFFANY THE NORIKER
Hej, jaz sem Tifka. Avstrijka širokih gabaritov in trdnih stališč. Rekli ti bodo, da sem včasih lena – jaz temu pravim varčevanje, saj za kalorije, veš, skrbim resno. Ko me spoznaš, boš najprej opazil mojo lepoto in velikost, nato pa tudi to, kako sem crkljiva in umirjena. Potem pa pridem na vrsto jaz. Najprej te bom malo preizkušala, včasih pa se tudi spremenila v statični problem z 800 kilogrami, ki ga moraš premakniti. A brez skrbi, gospodarica pravi, da je to odličen izziv za vas ljudi. Mislijo oni, jaz mlada, pa glej, jaz sem postala prava magistrica čredne dinamike. Svoje socialne veščine sem izpilila v veliki čredi konj, zato je prelisičevanje moja močna stran. Vedno vztrajam pri svojem mnenju, zato pravijo, da sem odlična kobila za tvoj osebnostni razvoj. Ko sedeš name, boš začutil mojo pravo moč, mimogrede pa boš dobro raztegnil kolke. Ampak hej, vsaj prostor imaš zgoraj… Moj največji adut? Zadnjica. Ko mi gre kdo na živce, jo uporabim kot mirno rešitev in razprava je končana – celo štirinožci se le redko zoperstavijo takšnim dimenzijam… Zanimivejši mi boš, če s seboj nosiš podkupnino, a pazi, da ne končam širša kot prej.
Pridi, da ti pokažem, kaj je draft horse fever!
